Nenavadni pogled na dalmatinsko zakonsko zvezo

Kakor da bi se podobe oblikovale same: podoba moškega z brki in verižico okrog vratu, pokroviteljskega »miša kovača«. Podoba njegove krotke in zveste ženice. Nato podoba velike matere/tašče, za katero njen sin princ ni nikoli zadosti razvajan, lastna snaha pa nikoli zadosti dobra. Podoba velikih hrupnih gospodinjstev, v katerih se ves dan kuha in peče, cerkveno in astronomsko leto pa nihata v enakomernem ritmu bakalaja, pašticad, boba, artičok, sladkih ocvrtkov, pinc, minešter in zvitkov iz trtnih listov.

Tu je – seveda – tudi podoba moškega, ki je posvečen javni sferi, čigar naravni habitat sta gostilna in balinišče, naravni interesi pa politika in športi z žogo. Naposled je tu tudi podoba ženske, ki je javno sfero zamenjala z zasebno, ki – kot pravi pregovor – »drži tri kantone hiše« in živi v vzporednem vesolju rdečega vina, jajčnega likerja in kav s prijateljicami.

Ta stereotip je tako trden, da ga je težko zanikati, tudi takrat, kadar je to zanikanje oprto na empirične utemeljitve. Vrsta sociologov – vse od tistih medvojnih do Inge Tomić Koludrović in njene sociološke študije Premik k modernosti – je empirično dokazala, da je mit o dalmatinskem patriarhatu v bistvu vendarle mit in da je dalmatinska ženska v sferi dela, denarja in odločanja statistično bolj emancipirana kot na primer ženske na severnohrvaški celini.

Namesto preproste, vendar učinkovite podobe submisivne Mediteranke in južnjaškega patriarha nam sociologija in vsakodnevno opazovanje ponujata precej kompleksnejšo dinamiko moško-ženskih odnosov, v kateri se na čuden način prepletajo tradicijska kultura in modernost, ekonomija, odvisna od ženskega dela, in tradicionalna delitev gospodinjskih vlog. Gre za svet, v katerem pogosto hodita vštric ekonomska emancipiranost in potreba po simuliranju tradicijskega, z rituali prežetega gospodinjstva.
To dinamiko bojda »tradicionalne« dalmatinske družine so na različne načine in v različnih obdobjih razvoja pripovedno ovekovečili Milan Begović, Marko Udović in Miljenko Smoje. Dve sijajni dalmatinski pisateljici, Olja Savičević Ivančević in Tanja Mravak, sta prozne svetove oblikovali na podlagi takšnih družin. Večina omenjenih dinamiko mediteranske družine prikaže z rabo zapeljive zmesi nostalgije in humorja, nežnosti in posmeha.

Pred nami je še ena avtorica, ki govori o mediteranski zakonski zvezi, tudi s to zmesjo nežnosti, humorja in rahlega posmeha. Knjiga ima preprost naslov Unadva in je delo splitske slikarke in karikaturistke Tisje Kljaković Braić. Sestavlja jo kakšnih devetdeset karikatur (skoraj vse so črno-bele), na katerih sta načeloma samo dve osebi. To sta naslovna Unadva: Soproga, ženska v nedoločenih srednjih letih, ki se bori z odvečnimi kilogrami in metamorfozami lastnega telesa, in Mož, človek, ki največji del knjige prebije v spodnjem perilu (bandantah) na kavču in gleda nogomet. 

Tisja Kljaković Braić ti osebi razvija v devetdesetih risanih situacijah, izrisala jih je v enem letu in objavljala predvsem na FB-ju v neenakomernem tedenskem ritmu. Dela Tisje Kljaković Braić žanrsko variirajo od tistih, ki so bližje klasični karikaturi, oprti na geg in/ali besedilo, do lirskih risb, ki temeljijo na čustvih in povsem vizualnem. Likovno so si vse risbe podobne. Temeljijo na veliki ploskvi beline, po kateri avtorica riše preproste, trebušaste obrise in vizualno abstrahirano situacijo. Barva – rdeča, rumena, modra – se pojavi redko, vedno kot geg.

Vizualni minimalizem Tisje Kljaković Braić hodi vštric tudi s tematskim minimalizmom. Njena tema so majhne, vsakodnevne situacije. Tisja Kljaković Braić kakor Raymond Carver ali Joyce išče »epifanijske« trenutke, kratke izseke resničnosti, stavke ali geste, ki razkrivajo značaje in medčloveško dinamiko. Svet knjige Unadva je svet kopalnice, kuhinje, postelje in le včasih plaže ali avta. »Dogajalni prostori« so – dobesedno – kavč, miza, omara z oblačili in straniščna školjka. Situacije in odnosi so ponavljajoči se z majhnimi variacijami. 

Prva, najpogostejša, je nezadovoljstvo okrogle Soproge z lastnim videzom, oblinami, nedepiliranimi pazduhami in mednožjem. Druga tipska situacija je Soprogino nezadovoljstvo z lastno garderobo. Tretja je muhasta in iracionalna Moževa navijaška strast. Četrto tipično področje knjige Tisje Kljaković Braić je hrana: hrana, ki se pogreva, o kateri se razpravlja in prereka. Karikatura zakoncev, ki tekmujeta s polaganjem rok, ali bosta pripravila bakala na belo ali na rdeče, je samo ena od mnogih, v katerih Tisja Kljaković Braić pričara osrednje mesto hrane v mediteranski zakonski kemiji. Hkrati je hrana mesto varčevanja, ekonomiziranja in instrumentiranja drugega, kot na karikaturi, kjer Ona pred Njega postavi pogreto večerjo, »da ne bo vrgla stran«.

V risbah Tisje Kljaković Braić seveda najdemo tudi tipsko bojišče vojne spolov med patriarhatom in matriarhatom, in sicer gospodinjska opravila. Odnos moškega in ženske tu začuda neha biti odnos preobremenjene služabnice in razvajenega samca. Tisja Kljaković Braić namesto tega ponudi nenavaden pogled na dalmatinsko zakonsko zvezo, v kateri ženska prevzame vlogo kompetentne pokroviteljice, Samec pa je omejen na nedoraslega, nekompetentnega otroka, ki da lonec v pomivalni stroj, ki vse zamoči in nobenega dela ne opravi, kot je treba.

»Lažje sama naredim, kot tebi razložim,« izgovori Ona na eni od klasičnih karikatur, na drugi pa možu reče samo »Kaj si gledau«. Ob tem je pred njima na mizi nekaj, o čemer si na podlagi reducirane risbe ne moremo biti na jasnem, ali je testo, zelenjava ali kepa opranega perila, povsem jasno pa nam je, da je »emancipirani« mož skušal biti koristen in je znova zamočil.

Zato mora (ali »mora«) Ona prevzeti vlogo, ki ji je – takšen vtis imamo ves čas – vsaj malo všeč. To je vloga matriarhalne vladarice, ki, kot se reče, »drži tri kantone hiše«, kar pa zadeva soproga – ki je očitno nedorasel resni sferi gospodinjstva –, pa ni zgolj njegova žena, temveč tudi oskrbovalka in skrbnica.

Tisja Kljaković Braić z nadarjenostjo subtilne humoristke in očesom pronicljive opazovalke v 90 risbah pred nami oživlja situacije, ki so tako tipske, da so del vsake zakonske zveze, v njenem primeru pa so tudi južnjaško živopisne, ekstravertne, operetne, vulgarne. Naša kultura pomni dolgo vrsto takšnih, južnjaških parov. Pomni Roka in Cicibelo, Luiđija in Bepino. Tisjina Unadva sta lepo nadaljevanje te tradicije.